Saga o družinskem zakoniku
Naša zgodba se začne daljnega leta 1971 s ključnimi spremembami takratne zvezne ustave, ki je državo decentralizirala tako, da je prenesla veliko zakonodajnih in drugih pristojnosti na posamezne republike. Tako se je lahko začel razvoj družinskega prava, kot ga poznamo danes.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je bil sprejet leta 1976 in je bil za tiste čase eden najmodernejših v Evropi, vendar je sprejetju modernih rešitev tudi takrat veliko ljudi nasprotovalo. Predvsem pa so vihali nos nad institutom zunajzakonske skupnosti. Zelo podobno kot nekateri danes vihajo nos nad opredelitvijo družine.
Leta 1979 je Slovenija, kot prva izmed socialističnih republik Jugoslavije dekriminirala homoseksualnost. S tem so se lahko začela tudi javna borba za enakopravnost in pravice istospolno usmerjenih, ki pa se skozi 80. leta niso borili zgolj za svoje pravice, vendar je bil njihov boj širši. Nasprotovanje diskriminaciji in za enakopravnost, ne glede na osebne okoliščine, ki vključujejo veroizpoved. Povedano na kratko, istospolno usmerjeni so se borili tudi za pravice tistih, ki jih sedaj najbolj napadajo in diskriminirajo.
Prve resne spremembe ZZZDR so bile sprejete leta 2004, pri katerih je bila ves čas v ospredju korist otroka, predvsem ob razvezi zakonske zveze, in ureditev stikov, nekaj sprememb pa se je navezovalo tudi na preživljanje nepreskrbljenega zakonca.
Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti je bil sprejet leta 2005, a zakonska zveza in registrirana istospolna partnerska skupnost še vedno nista bila popolnoma izenačena pri pravicah in dolžnostih, bil pa je vsaj korak naprej. Ustavno sodišče je leta 2009 razveljavilo sporni 22. člen ZRIPS, ki je urejal dedovanje partnerjev, ki je s sodbo postalo izenačeno z dedovanjem zakoncev.
Novi družinski zakonik je začel nastajati leta 1999, projekt je ministrstvo zaupalo pravnim strokovnjakom s tega področja. Dr. Karel Župančič, dr. Barbara Novak, dr. Viktorija Žnidaršič in dr. Mateja Končina Peternel so leta 2004 objavili svoje delo. Kot ZZZDR je tudi DZ bil zamišljen kot eden najmodernejših družinskih zakonikov današnjega časa, ki temelji na enakopravnosti in poudarja korist otroka.
Proti koncu leta 2009 je DZ prilezel do državnega zbora kjer pa v prvotnem besedilu ni dobil dovolj podpore. Pripombe so se glasile predvsem na definicijo družine in posvojitve istospolnih parov, slednja tema se je razpravljala na dolgo in široko. Ničkoliko ur se je zapravilo za te pogovore, konec koncev pa je posvojitev v Sloveniji samo okoli 25 na leto. Morda kanček sorazmerja...
Zaradi nasprotovanja in zavedanja, da zakona v takšni obliki ne bo možno spraviti v veljavo, je ministrstvo pripravilo novi, kompromisni predlog, v katerem so spremenili večje število členov in v določenih določbah uzakonili neustavna stanja, ki naj bi jih ta zakonik odpravil. Težko rečemo, da gre za isti moderni zakon, ki temelji na enakopravnosti in v prvo vrsto postavlja korist otroka. Brez dvoma pa pri kompromisnem predlogu ne moremo več govoriti o modernem zakonu, ki bi bil lahko v kakšen poseben zgled drugim državam.
Kljub sprejeti kompromisni rešitvi pa nekateri še vedno niso bili zadovoljni z novim zakonikom. Pojavila sta se Aleš Primc in njegova Civilna iniciativa za družino in pravice otrok, ki sta pravice otrok dejansko postavila v senco njihovega sovraštva in diskriminacije proti drugačnim, seveda vse to s popolno podporo Katoliške cerkve. Nastradali pa bodo otroci, ki nimajo nobenega vpliva na to v kakšni družini pristanejo in kdo so njihovi starši. Sicer moram priznati, da mi ni čisto jasno, kako se lahko borijo za pravice otrok tako, da vsi otroci ne bi imeli enakih pravic do staršev samo zato ker ne živi v "tradicionalni družini". Nihče ne more trditi, da je to v otrokovo korist.
Če se za trenutek postavimo na realna tla in se začnemo zavedati sveta okoli sebe pridemo do zaključka, da "tradicionalna družina", o kateri kriči dotična civilna iniciativa, ni nič drugega kot zromantiziran koncept iz pravljice, očitno so gledali preveč Disneyevih risank. Predvsem pa to ni edina oblika družine.
Družina, ki je opredeljena v družinskem zakoniku je namenjena v prvi vrsti zavarovanja otrokovih interesov do svojih staršev in ni v nobeni povezavi z idealistično "tradicionalno družino". Posledično gre pri definiciji družine za opredelitev čim širše skupine življenjskih skupnosti v katerih se vzgajajo otroci in zagotovitev pravic in dolžnosti njihovem okviru. S tako opredelitvijo gre za ureditev stanja, ki že obstaja, neodvisno od definicij in pritoževanja protestnikov. Kakršna koli drugačna opredelitev bi pomenila diskriminacijo določenih skupnosti, kar pa je v pravni državi absolutno nesprejemljivo.
Civilna iniciativa je začela zbirati podpise za referendum, državni zbor pa trdi, da bi bil referendum neprimeren. Tako je vsa reč romala na Ustavno sodišče, ki je varuh naše ustave in človekovih pravic. Njegov obstoj zaznamujejo pomembne odločitve, ki so utrdile pravno državo, socialno državo, enakopravnost, žal pa se v zadnjem času izkazuje z vedno bolj popularnimi odločitvami, in namesto utemeljevanja s premišljeno pravno argumentacijo išče izgovore, ki zgolj dopuščajo njihovo odločitev.
Legitimnost in vpliv so začeli izgubljati takoj, ko so pustili, da je pravica do odločanja na referendumu prišla nad socialne pravice posameznikov, popolnoma pa so pogoreli sedaj, ko so pravici do odločanja na referendumu dali prednost pred človekovimi pravicami in svoboščinami. Tri mesece časa so si vzeli, da so poiskali izgovor, da jim o prepovedi referenduma ne bi bilo potrebno odločati in s tem dopustili referendum. Vsak, ki konča prvi semester na katerikoli pravni fakulteti ve, da se ne more večini prepustiti odločanja o pravicah manjšine. Vsekakor pa vsak ve, da je diskriminacija iz katere izhaja zahteva po referendumu nesprejemljiv vir za takšno pobudo.
Enakopravnost, svoboda, bratstvo je bil slogan francoske revolucije - ideje iz katere izhajajo vse naše pravice in svoboščine, ki smo si jih skozi leta priborili. Danes bi radi nestrpneži ne samo bojkotirali napredek na področju družinskega prava v Sloveniji, ampak omejili pravice posameznikov, jim postavili pravne prepovedi, omejili njihovo svobodo, samo zato ker so drugačni. Nič kolikokrat v zgodovini se je začel tak linč in to na implicitne pobude iste organizacije. Tega v pravni državi ne moremo sprejeti, predvsem pa, če se nam ponudi možnost, da izrazimo svoj glas, takšne diskriminacije ne smemo podpreti.
Z Vami v gnoju,
Borut Kidač
V boju proti pojavom globalizacije zasedli- filozofsko fakulteto!?
V okviru boja proti nebrzdanemu kapitalizmu in bolonjski reformi (ki sta oba produkta globalizacije) so se protestniki poleg borze odločili zasesti tudi Ljubljanske fakultete. Tako je hram slovenske filozofije in valilnica intelektualcev, Filozofska fakulteta, te dni "zasedena", kar pomeni da večina predavanj po urniku odpade, peščica študentov pa prenočuje kar v predavalnicah. Naj bo znano, da avtor tega članka ne podpira (slovenske implementacije) bolonjske reforme ali neoliberalnega kapitalizma, prav tako pa se mu ne zdi logična izbira fakultete, zato vas sprašuje:
Zakaj za vraga ste se odločili zasesti FF?
Je mar ta ustanova izvor vseh težav, ki jih prinašata kapitalizem in bolonjska reforma? Ali pa je zopet poteza simbolične narave (dekan vas je sprejel z odprtimi rokami, nihče vam ne stoji na poti, nekako tako kot pred borzo, kjer je od borznega posredništva ostal le še duh v praznih pisarnah)? Prepričan sem namreč, da bi bila situacija konkretno drugačna, če bi poskušali zasesti Prešernov ali Kongresni trg, ki sta oba precej bolj izpostavljena, kot tudi obiskana. Če ne drugega bi vas kakšen pretendent za pozicijo predsednika vlade (s pomočjo mestnih redarjev, ki so v skladu z današnjo ekološko (in ekonomsko, češ, zakaj bi opravljal en poklic, če lahko 3 za isto plačo in podaljšan delovni čas) miselnostjo nekakšen hibrid med davkarjem, policistom in varnostnikom) na hitro pospravil z argumentom, da kvarite ugled in turistično podobo mesta.
Pardon, malo sem zašel s poti, okupacija borze je namreč otrok Gibanja 15o, medtem ko je zasedba fakultet (med drugim tudi ALUO) primarno projekt skupine Mi smo univerza. Tako FF kot ALUO (oziroma diplomanti, ki so njun produkt) sta po mnenju članov gibanj očitno izvor vsega zla, proti kateremu se borijo. Logike še kar ni na vidiku, zato vas lepo vprašam:
Ste kdaj morda vsaj za trenutek pomislili da bi zasedli recimo Ekonomsko fakulteto?
Saj veste, to je tista zgradba ki vsako leto vodi po številu razpisanih vpisnih mest, ker gospodarstvo očitno NUJNO potrebuje več novih ekonomistov teoretikov (slabši od trenutnih so vendarle težko, a pustimo se negativno presenetiti).
To je tisti kraj kjer še kar poučujejo profesorji, ki jim ekonomija po Friedmanovo hkrati predstavlja orgazem, sveti gral in nadomestek za pozornost, ki bi jo v otroštvu moral dobivati od očeta in mame.
To je grda moderna zgradba, ki je bolj podobna oklepniku kot prostoru za učenje in kjer še v letu 2011 kujejo zastavonoše neoliberalnega kapitalizma, koncepta, ki je bil tako ali tako mrtvorojen že v 70-ih, a mama Amerika tega še danes noče slišati.
To je ustanova, ki ima dovolj denarja in sponzorjev da si lahko med t.i. recesijo privošči koncert za vse diplomante, večina katerih pa je očitno polno zasedena z ustvarjanjem ekonomskih reform, ki koristijo samo najbogatejšim, saj športna dvorana v Stožicah ni ravno pokala po šivih, pa bi morala, če bi se jih pojavila vsaj polovica.
Kakorkoli, to je institucija ki je v ustvarjanju trenutne krize posredno gotovo imela pomembnejšo vlogo od fakultet na katerih trenutno spite. Morda pa se bojite, da vas ne bi sprejeli z odprtimi rokami in bi se morali za topel prostor za prenočevanje malo bolj potruditi? Ali pa ste v mladostniški zagnanosti preprosto pozabili da obstaja, oziroma med ponočevanjem izgubili listek na katerem piše njen naslov? Naj vam pomagam, nahaja se na:
Kardeljeva ploščad 17, 1000 Ljubljana, najavite pa se lahko tudi na (0)1 589 24 00 - ampak ne po četrti uri popoldan, ljudje z mislimi polnimi denarja in kovčki, polnimi pripomočkov za analno penetracijo množic namreč neradi delajo pozno.
Pa saj jim ni treba. Saj delamo vsi zanje in namesto njih.
Bodite v gnoju še naprej,
Janez Kidač
Napad na razvoj družbe
Zanimiv je ta koncept religije, ki omogoča posamezniku, da verjame v dokazljivo izmišljene reči, vendar pa tisti trenutek, ko nekdo poda negativno mnenje o religiji, sploh krščanski ali islamski, se nanj spravijo prav vsi. Zakaj bi bila religija in njene organizacijske oblike bolj zaščitene kot svoboda izražanja in svoboda vesti drugega? Preprosto, organizirane religije imajo neverjetne količine denarja in s tem moči.
Sekularna družba, ali vsaj bolj sekularna kot je bila pred 200 leti, nam je na zahodu omogočila razvoj znanosti in s tem novih tehnologij na vseh področjih. Te inovacije nam omogočajo lažje in daljše življenje, predvsem pa razvoj posameznikove avtonomnosti in sposobnosti odločanja po lastni vesti. Takega posameznika bistveno težje prineseš okoli z zgodovinskimi zgodbicami, uporabljenih kot absolutno in edino resnico. Ne mislim, da je življenje lažje in prijetnejše kot je bilo pred 200 leti, to vem. In vse to nam je prinesla sekularna družba. Najdejo se pa skupine v družbi, ki jim taka neodvisnost posameznika ni všeč.
Vatikan je z 12. oktobrom ustanovil novo organizacijsko skupino v okviru svojega delovanja. Pontifikalni svet za novo evangelizacijo ima za primarno nalogo poizkus ponovnega masovnega pokristjanjevanja zahodnega sveta in nadaljnje sekularizacije. To pomeni, da se bodo na vsak način trudili napadati znanstvene in družbene spremembe ali drugače povedano napredek, kar pa ta organizacija počne že od samega začetka.
Res je, da se je znanstveni napredek izkazal kot eden največjih sovražnikov rimskokatoliške cerkve in tudi ostalih religij, saj jim je pomagal dokazati elementarne napake v dogmah posameznih religij, ki so včasih res otročje. Zaradi teh ugotovitev prihaja do izgube kredibilnosti religij, saj ljudje spoznavajo, da morda pa ni vse res, kar pride iz ust posameznika, sploh če vsi dokazi v realnem svetu kažejo drugače. Iz tega sledi izguba moči nad ljudmi, to pa je tisto za kar se jim gre, saj jim moč nad ljudmi prinaša dohodke, z denarjem pa lahko veliki cerkveni dostojanstveniki naprej živijo svoja ležerna življenja, v katerih se lahko poslužujejo vseh teh dejanj, ki jih prepovedujejo navadnemu človeku in jih označujejo kot greh.
Veliki cerkveni funkcionarji niso nič drugega kot neka bolj radikalna vrsta politikov, ki želi obvladovati svet v nedemokratični ureditvi, kakršna velja v njihovi organizaciji že vrsto stoletij, in je vse prej kot pravična do posameznika, ki je zgolj podrejen in izkoriščen. Bolj je podobna fevdalnemu razmerju iz časov kmečkih uporov. To pa je doba, ki je ne smemo pozabiti!
Zanimivo je, kako se dopušča, da religiozne organizacije napadajo posameznike in jim vsiljujejo svoje mnenje, če pa se posameznik oglasi in izrazi svoje nasprotno mnenje, pa je takoj ožigosan za kratkovidnega nestrpneža. To je diskriminacija, saj verni, po drugi strani, vedno lahko podajo svoje mnenje o "kratkovidnosti" nevernih. Zakaj sta verovanje in religija v družbi sprejeta kot nekaj boljšega, ko je, tudi iz zgodovinskih virov, jasno, da to še zdaleč nista. Zdaj smo na točki, ko želijo te "boljši ljudje", ki imajo v sebi vero in so zato nekaj več v očeh ljudi, odkrito širiti in posiljevati svoje mnenje nad edinim koščkom sveta, ki se je že skoraj rešil spon vere in dosegel enakopravnost, socialno varnost ter razvoj znanosti, ki nam omogočajo lažje in boljše življenje, kot so to počeli že dolga stoletja.
V resnici pa se gre vedno za moč. Moč, ki so jo zaradi intelektualnega razvoja človeštva izgubili, zato pa se tudi upirajo vsakršnim znanstvenim spremembam, ki bi lahko spodbile še kaj možnosti manipuliranja z volivci, politiki in nasploh poglobile sekularizacijo države. V eni povedi, cerkev je politična tvorba, ki želi spremembe ključnih sestavin sodobne družbe za vsako ceno.
Kot sem rekel, danes če izraziš svoje negativno mnenje do religije, si takoj ožigosan za nestrpneža. Daleč od tega, da bi to bil ali sploh želel diskriminirati. Povedati želim svoje mnenje. Dejstvo pa je, da če je posameznik pripravljen brezpogojno zaupati v neko izmišljotino, ki je brez slehernega oprijemljivega dokaza o svoji verodostojnosti, je najbolj naivno tele kar sem jih videl, ali pa trpi za hudimi duševnimi motnjami. Dokler so te izmišljene zgodbice o neznanih letečih predmetih in vesoljčkih na zemlji je posameznik sprejet, kot tako ali drugače duševno moten. V kolikor pa so te zgodbice temeljni vir neke religije, pa je posameznik zgolj veren.
Z Vami v gnoju,
Borut Kidač
Toaletni papir 2.0
V soboto 21. avgusta je Žurnal ponosno objavil članek, v katerem je predočil rezultate Nacionalne raziskave branosti, ki je ugotovila, da je najbolj bran časopis v Sloveniji. Vse lepo in prav, ampak jaz imam s tem problem. Zakaj za vraga se brezplačnike sploh vključuje v takšne raziskave? Če je Žurnal najbolj bran časopis, zakaj potem v to kategorijo ne sodijo tudi reklamni letaki? Tudi ti se namreč zastonj znajdejo v nabiralnikih, pa še pretvarjajo se ne, da služijo kakšnemu drugemu namenu kot oglaševanju, v nasprotju z Žurnalom. Če nekaj tisoč ljudi na teden ta časopis uporabi po opravljanju velike potrebe, to še ne pomeni, da ga berejo!
Razlika med Žurnalom in letaki je v bistvu ta, da si je z letaki, zaradi same sestave papirja, načeloma težje obrisati rit, ter <ultra-cinizem> da so letaki v večini oblikovno bolje zasnovani ter bolj striktno lektorirani. </ultra-cinizem> (Tako je, še pika je cinična.)
Poskusimo z (morda preveč abstraktno) analogijo.
Če ti na vratih pozvoni predstavnik Jehovovih prič in ti zagotavlja, da boš trpel v peklu, če takoj ne sprejmeš njihove verzije realnosti, in imaš dovolj razuma, da ga odvrneš, to verjetno ne pomeni, da bi v resnici rad postal goreč pripadnik te verske sekte.
Za Žurnal pa je očitno dovolj, da se po pomoti neke noči, ko se v pijanem deliriju opotekaš po ulicah Ljubljane, zaletiš v enega od njihovih stojal in že si bralec.
Precej zanimivo se mi zdi, da na naslovnici omenjene sobotne izdaje v zgornjem desnem kotu Žurnal navaja 370.000 bralcev vsako soboto, medtem ko v kolofonu piše, da so na ta dan natisnili le 293.000 izvodov. Morda je bilo komu od ustvarjalcev raziskave ali komu od urednikov malo dolgčas in je domneval, da vsak izvod v povprečju prebere (ali ga uporabi za kurjavo) 1,2 človeka. Kdo ve? Brezplačnik Dobro jutro je recimo na naslovnici svoje sobotne izdaje zapisal, da so razdelili 350.000 izvodov, ne pa da jo je toliko ljudi tudi dejansko prebralo, kar je nedvomno bližje resnici.
Ostaja pa vprašanje: zakaj se brezplačniki sploh smatrajo za legitimen časopis in ne za toaletno potrebščino?
Bodite v gnoju,
Janez Kidač.
“Janša, reši nas”
Vsi vemo, da se na protestih, sploh študentskih, počne neumnosti. Alkohol, kaka dobra travca in pa tisti "hordni instinkt", ki ga imajo vsi udeleženi. Pa recimo, da še nekako razumem kako je lahko prišlo do obmetavanja parlamenta z granitnimi kockami, bili so pijani in so konkretni bedaki, nikoli pa ne bom mogel razumeti, kako si lahko v takem nerazsodnem stanju, da hodiš okoli z napisom "Janša, reši nas" po protestu, ki nasleduje študentsko črno sredo.
Janša, reši nas, kot si nas poskusil s šolninami. Vir: izklop.com, avtor neznan
Moram reči, da sem bil popolnoma presunjen ob pogledu na sliko, kjer je protestnik ponosno z dvignjeno glavo nosil napis "Janša, reši nas". V tistem trenutku nisem vedel naj se smejim, jokam ali vložim kazensko tožbo zoper njega zaradi razžalitve, ker več kot očitno da je žalil, ne samo mojo, temveč inteligenco vseh, ki imajo IQ nad povprečno zimsko temperaturo v sibiriji.
Se spomnite daljnega leta 2006? Omenjeni protestnik se gotovo ne, če bi se, bi se tudi spomnil, da je bil takrat Janša vse manj kot rešitelj. Tisti, ki se spomnimo vemo, da je hotel uvesti šolnine za vse programe visokošolskih institucij zaradi česar je bila sklicana črna sreda in zakaj smo tisti dan tam stali! Takrat se je šlo za naše pravice, za naše šolanje. Na tokratnem študentskem protestu se je šlo za reševanje honorarjev "šefov ŠOS-a in ŠOU-ov" ter njihovega bogastva.
Dejstvo je, da smo študentje in dijaki že zdavnaj izgubili vso kredibilnost, predvsem v zahvalo Študentske organizacije Slovenije in njihovih, kot oni pravijo, organizacijskih oblik, saj so s svojo izjemno diplomacijo in sposobnostjo argumentiranja stališč praktično zagotovili sprejem Zakona o malem delu v obliki kakršna je. Morda bi bilo bolje, če bi sklenili kakšen kompromis, namesto da besno zavračate zakon v celoti, ki bi bil z nekaj popravki še prebavljiv.
Morda bi pa tale naš protestnik raje nosil napis "ŠOS, kupi si kilo pameti in ne bodi taka egoistična rit, ki je sama sebi namen pa skulirajte se malo z temi svojimi honorarji pa nakupi, ker gre že vsem na kozlanje od tega". Dobro, morda nekoliko dolg slogan, ne glede na to kako natančen. Na tej točki morali predstavniki ŠOS-a zamisliti, saj smo prišli do več kot očitnega znaka, da srednješolska izobrazba propada, lahko bi rekli celo, da ne deluje in prideluje zgolj ovce, ki slepo sledijo velikim manipulantom, ampak ne bodo naredili nič, saj so eni izmed njih. Prejšnji teden bi morali študentje in dijaki preplaviti ceste, ampak namesto zaradi ohranjanja monopolnih zaslužkov študentske organizacije preko študentskega dela, za boljšo izobrazbo v srednjih šolah in univerzah, ker več kot očitno sistem ne izobražuje, samo poglejte zgornjo sliko! Ali bi bilo preveč racionalno in nesebično pričakovati, da se ljudje zavzemajo za nekaj, kar je dejansko pomembno?
Daleč smo prišli.
Z Vami v gnoju,
Borut Kidač
Archives
- January 2012
- November 2011
- November 2010
- August 2010
- May 2010
- April 2010
- March 2010
- February 2010
- January 2010
- December 2009
